Gradsko ozadje na palači Republike: vprašanje estetike in demokratičnega modernizma

Veröffentlicht:

Von:

Die Schlosskulisse, die vor ziemlich genau 30 Jahren vor dem noch stehenden Palast der Republik entstand, stellte zweifellos die Macht der Fachleute in Architektur- und Städtebaudebatten in Frage: Wer entscheidet über die Ästhetik unserer Umwelt? Aber durchgesetzt und durchgeführt wurde das Projekt sicher nicht von einer „Kamarilla neo- bis rechtskonservativer Preußen-Nostalgiker“, wie kürzlich eine Autorin im Stadtmagazin „Tip“ gänzlich ahistorisch wütete. Ich kann das als einer der damaligen Mit-Kuratoren durchaus selbstbewusst behaupten. Sicher wirkte die seit den 1970er-Jahren in der DDR und der alten Bundesrepublik betriebene Idealisierung der hohenzollernschen Militärmonarchie zum angeblich vornehmlich liberalen Kunst- und Kultur-Staat. Auch der fatale …
Gradsko ozadje, ki je nastalo pred skoraj 30 leti pred palačo Republike, ki je še stala, je nedvomno podvomila o moči strokovnjakov v arhitekturi in mestnih zgradbah: kdo se odloča o estetiki našega okolja? Toda projekta zagotovo ni uveljavil in izvedel "Kamarilla Neo- desničarski konservativni konservativni pruski nostalgik", kot avtor v mestni reviji "Tip" je povsem ahistorično divjal. Kot eden od takratnih sodelavcev takrat lahko to varno zahtevam. Idealizacija vojaške tonarhije Hohenzollern, ki je v GDR in Stari zvezni republiki upravljala od sedemdesetih let prejšnjega stoletja, je bila določena v predvsem liberalni umetnosti in kulturni državi. Tudi usodna ... (Symbolbild/MB)

Gradsko ozadje, ki je nastal pred skoraj 30 leti pred palačo Republike, ki je še stala, je nedvomno podvomila o moči strokovnjakov v razpravah o arhitekturi in urbanem razvoju: kdo se odloča o estetiki našega okolja?

Toda izveden in izveden, projekt zagotovo ni bil "Kamarilla Neo do desno konservativnega pruskega nostalgika", kot je avtor pred kratkim divjal v mestni reviji "Nasvet". Kot eden od takratnih sodelavcev takrat lahko to varno zahtevam.

Idealizacija vojaške tonarhije Hohenzollern, ki je v GDR in Old Federal Republic delovala od sedemdesetih let prejšnjega stoletja, je bila gotovo o domnevno predvsem liberalni umetnosti in kulturni državi. Usodni nemški idealizem je imel tudi glavno vlogo, ki Artu daje depolitizirano posebno vlogo v življenju. Toda Prusiji reakcionarji? Saj ne, da sem se spomnil.

Levi in ​​konservativci so zavezani

Zato je bilo mogoče tudi levo -liberalna Kristin Feiss, oprana v volni, da bi v gradski ozadju pokazala razstavo desetih "sodobnih" števcev. Tudi takrat je bila njena arhitekturna galerija Aedes središče iskanja oblik demokratične modernosti, zato je del njega tudi odprta razprava o neprijetnih temah, kot so fasade replike. Če jih imenujemo "pruski nostalgik", je preprosto obrekovanje.

Arhitekti Frank Augustin in Goerd Peschken ali Akademija umetnosti BAU res niso bili Prusiji, saj so predlagali takšno ozadje za demokratizacijo razprave. In pariška umetnica Catherine Feff, ki je to ozadje ustvarila z več kot 50, bi moral biti reakcionar? Obstajali so levičarji, liberalci, konservativci, ki so se zavzeli za projekt.

Wilhelm von Boddien-ne glede na to, kako stojite s svojim projektom obnove, ta poštenost se mora biti-ni širila kot del politične pruske renesanse, ampak kot čisto estetski projekt obnove mesta. Zato so imeli kustosi popolno svobodo oblikovanja - do fotografij, na katerih je prikazano za nadaljnji obstoj palače Republike.

Vse te nasprotujoče si perspektive lahko še vedno najdemo v kataloški skupini "Grad?" branje. In seveda se je nekaj reakcionarnih tudi veselilo nastavitve. Toda za svojo gradnjo in oblikovanje razstav niso igrali nobene vloge. V nasprotnem primeru ta projekt ne bi bil ustvarjen.

Nikolaus Bernau je bil tam: grad ozadja ni bil projekt reakcionarne kamarille.